BoBr-ov log

Že cel mesec se borim dvakrat tedensko z intervalnimi treningi. Po eni strani so naporni po drugi so prekratki. Naporni zato ker jih oddelam brez rezerve, pač na polno kolikor gre. Prekratki ker to ni neka razdalja in tudi časnovno je hitro konec veselja.
Intervali so 50 sekundni katere zaenkrat odtečem z povprečnim tempom 3:20 - 3:25. Res je da sem šele na slabi polovici hitrostnie faze takod a me še čaka veliko dela.
In kot zakleto vedno ko imam voljo da bi mogoče bil hitrejši tisti dan mi vreme prekriža načrte. Al je vroče čez cel dan tako da se kot cucek odpravim na kroge šele v večernem času. Al pa pada dež. Oboje niso ravno idealni pogoji za napredek. Zvečer mi še vedno bolj paše kot zjutraj. Preprosti nisem jutranji tip.

Kar se tiče vremena stalno spremljam RSS vir stanja v Ljubljani. Kar koristna zadeva. Vsaj vem kaj me čaka ali pa vidim pri kaki temperaturi sem tekel.

Danes recimo sem že popoldan videl da se bo vročina umirila z kako nevihto. In tečt sem šel tik pred največjim nalivom ob 19ih.

Sprva je še kazalo da bo šla nevihta mimo. A čim sem pritekel do stadiona Žak je začelo pošteno padat. Ni prvič ne zadnjič. V bistvu mi dež do neke mere paše. Prijetno hladi, nisem žejen in še dodatno delo imam med tekom. Aja še to, bil sem edini “kreten” na stadionu. To so si sigurno mislili prebivalci okolice.
Z vsakim krogom je šlo težje saj so kaplje letele od mene, ne samo name Visok zamah rok med intervalom je vsakič trosil kaplje pred mano. Za tisti delček sekunde so obstale v zraku in naslednji delček sem jih že pobral z majico. Proti koncu je začelo scati še s prepojenega šilda na kapi. Tok moteče da bi skoraj kapo zabrisal nekam. Potem je še začela drset nezategnjena ura na roki in vse težje sem se prebijal v zadnjih krogih. Končno domov.
Slečem opremo in šele takrat mi je bilo jasno zakaj gre težje. Ožemal sem vse kose opreme, tudi gate Sigurno je bilo nekaj litrov/kil dežja na meni. Lepo pod tuš in večerja.
Če še enkrat pogledam nazaj jamram za brez veze. Prav luštno je bilo in če bi bilo za ponovit bi šel še enkrat

Ponavadi taka tabla nekaj pomeni:

Kljub vsemu sva s Franom poskusila srečo in se odpravila po neznani poti. Kar kmalu naju je pričakala neurejena cesta. Ni čudno saj je bilo plazov na tem področju več kot običajno. In posledice so ostale še danes.


Tuneli so nekaj posebnega, skozi temno luknjo v skali praktično zahladi kot bi bil v hladilniku!


Kar se tiče ovinkov in vzpona se še Vršič skrije.

Okolica je res čudovita nedotaknjena narava. Sigurno se še vrnem ko bo cesta bolj urejena in morda celo s kolesom. Ko ga enkrat nabavim končno

Iz Mangart

Toliko se je nabralo v maju. Najdaljši mesec v tekaški karieri! Za povrhu še najbolj sproščen in zadovoljiv. Nobenih starih “ran” nisem odprl kaj šele nove. Treniranje obeta precejšen napredek, le kaj me čaka čez poletje.

Še vedno ne hodim na tekme čeprav me pošteno srbi da bi se preskusil na kakšni krajši razdalji ali celo na polovički. Po drugi strani vem da ne bi bilo zdaj pametno pretiravat.
Aja tudi izgubil sem zimske kilograme, le še nekaj jih je ostalo. Pravzaprav ne vem koliko točno tehtam ker so kot nalašč v tehtnici crknile baterije. Vem samo da se pozna na cunjah. Jupi…

Načeloma ne igram iger na srečo, nisem pristaš stav niti loterije ali ostalih žrebanj. Ravno zato sem se za foro predprijavil na NewYork maraton. Pač če me žrebajo bo treba it ampak itak me ne bodo ane.

Yeah right! Tole dobim pred parimi urami na mail:
Congratulations! You have been accepted to run the ING New York City Marathon 2009 on Sunday, November 1.
Hm how coll is that Nisem planiral ampak očitno bo treba razmislit o tem. Za začetek bo treba odpraviti z dilemami in potem naprej.

Aja, zbiram sponzorje za potovanje

Spletno identiteto ima vsak sodoben človek. No skoraj vsak. Na vsakem dogodku smo zabeleženi če to hočemo ali ne.

Moj iskalni pohod pokaže da sem prisoten precej doma, tudi v Srbiji, Avstriji, Hrvaški in še kje. Kar nekaj strani zadetkov dobim.

Google me najde kar hitro in ni pogojev za pobeg.
Tudi Najdi.si ni prikrajšan obilice zadetkov.

Potem je tukaj še priljubljen Facebook in smo popolni. Dolgoročno gledano a si to res vsi želimo?

Zadnji podvig je v moji tekaški karieri neka prelomnica spoznanj. Tadolgi tek trojk v Ljubljani nisem preveč planiral in vse skupaj sem jemal spoštljivo. To je le 28km vključno z hribovskim podvigom. In gledano na moj klavrn začetek sezone s poškodbami tole ne bo hec. Priprave so bile kot so bile a dolgih razdalj nisem tekel že lep čas.

Cilj je bil preteči progo samo zaradi spominske medalje ne glede na čas. In to smo tudi dosegli. Ampak do cilja je bila dolga. Štartali smo kar hitro nekje v tempu 5:05-5:10. Na 10 kilometru sva oba s Savotom namerila 51 minut kar je kazalo na prehiter začetek. Cel čas smo se pogovarjali zato se nismo niti ozirali na hitrost. Prvi in edini gel stisnem na vodni postaji nekje na 14km. To naj bi bila priprava na vzpon. Do klanca smo tempo spustili in na 16km namerim okoli 1:27. V hrib tudi hodimo saj se nam ni mudilo nikamor. Enkrat hodi en enkrat drugi in potem še malo tretji Važno da smo skupaj. Končno pridemo na vrh in na Orlah postanemo za kako minuto. Jaz pograbim mandarine in še prav pasale so. Popijem kozarec vode, potem še kozarec enervita in še namočim kapo z mrzlo vodo. Gremo naprej v lagodnem tempu. Nekje na Golovcu 8km do cilja Savo začuti pritisk na zunanjo kost gležnja. Treba bo upočasniti! In to ravno ko se proga spušča ravno ko bi lahko pospešili. Ni kaj skupaj smo začeli in skupaj bomo zaključili. Polona veselo odcaplja naprej in naju vsake toliko počaka Savo pošteno čuti vsak udarec z desno nogo in išče položaje stopala kako bi ga najmanj bolelo. Nekako mu rata obdržati ritem če teče po prstih in še dobro da je samo par kilometrov do cilja. Pravi borec ni kaj. Ravno ko se progra zopet zravna in ko je čas za pripravo na finiš začne mene pobirat. Zid? Pa ne že spet zgodba z Barcelone? Ne ni to, noge so še dovolj v redu. Pravzaprav čez celo progo nisem čutil bolečin ali krčev. Spet malo hodimo in tečemo do zadnjega kilometra pred ciljem. Zdaj pa zobe stisnit in treba mimo množice v cilj z nasmeškom Uspemo poleteti čez cilj z obilico veselja. Medalja je naša! Savo suvereno zabiča “naslednje leto moramo popravit rezultat!” Čimprej preoblečt in nekaj pojest ter spit.
No tukaj se šele začne moja prava kalvarija. Vsi odrinemo proti Polonini garderobi. Meni je vse bolj slabo. V kleti kjer bi se moral preobleči se meni začne temnit pred očmi. Švicam kot da bi še naprej tekel, diham globoko, v glavi se mi vrti! Nekaj ne bo v redu. Malo posedem, popijem vodo a nič ne pomaga. Končno se preoblečem in čimprej ven na zrak. Spet ne pomaga. S polono greva do Pločnika kjer si naročim pijačo in sendvič. Meni je vse slabše, ne morem jest ne morem pit. Skobacam se na fotelj v ležeč položaj noge v luft. Spet ne pomaga! Nekaj bo treba narest, tako ne gre. Vstanem in meni slabo za znoret. Obiščem prvi najbližji Dixi kjer v trojni dozi spustim tekočo vsebino želodca. Za zaključek se zasvetijo ostanki mandarine. Pra…. zahojena. Al pa boljše: butl neumen kaj pa to ješ. Vsa voda in ves enervit zaužit po mandarini je splaval v kemični odtok namesto da bi ga moje telo porabilo za hidracijo. Trenutek za tem je bilo počutje mnogo bolje. Ja trenutek ja, ker potem je prišel še neumoren glavobol. Dehidracija in panika! Čimprej domov kjer sem za foro stopil na tehtnico. Več kot 4 kile manj je pokazalo v primerjavi z jutranjo meritvijo. Ma ni čudno da boli glava. Začnem malo po malo pit in šele čez nekaj ur jest. Celih 5 ur dehidriranega trpljenja je bilo za mano ko sem končno lahko vstal in kolikor toliko normalno zgledal.
Šele danes zjutraj sem normalno zaživel brez glavobola. Dobra šola ni kaj. Zdaj vem da ne bom več jedel med tekom in če že potem sigurno samo gel.

Kljub negativni izkušnji je včerajšnji tek pokazal pozitivno pripravljenost. Kar je meni najbolj pomembno - noge so zdržale brez posledic in krčov. Očitno grem v pravo smer…

Praznik dela smo tokrat preživeli drugače. Odzval sem se na vabilo prijatelja z Cerknice in izjemoma šel na tekmo = 10. Tek na Slivnico. Za povrhu še gorsko saj je 9,5km z približno 600m vzpona. Po eni strani rizik glede na trenutno pripravljenost in rehabilitacijo. In še lepo se držim plana treningov tako da bo to manjša kršitev. Za rezervo sem povabil še Bojana saj sem vedel da bo tekel v paru in da mu ni do tekmovanja.

Na štartu smo bili precej prezgodaj. Še dobro da je vreme bilo na naši strani. Sonce nas je grelo cel čas. In končno se z malo zamude zapodi v hrib nekaj čez 110 članov. Prvih nekaj kilometrov lovim sapo v mirnem tempu. Končno se ogrejem na delovno temperaturo a kaj ko na polovici poti že čutim težo v nogah. Proklet klanec. Popustim a nič ne pomaga. Pri 5km začnem malo hodit kjer se ločim od Bojana. Spet pospešim na bolj položnem delu od 6 do 7. Ampak tukaj šele veselica . Vse do cilja se klanec vleče in vleče. Večkrat sem moral hodit a le redko kdo me je prehitel. Končno cilj in veselje. Prva gorska preizkušnja je za mano brez poškodb, brez bolečin. In to mi trenutno šteje kot uspeh. Čas mi ni pomemben…

Crknjen v cilju…

Junak z biciklom…

Letošnji Beograjski maraton znova ni razočaral. Dobra družba, nostalgija, nonstop zabava in še dokaj v redu vreme. Kaj češ bolšga Letos nisem tekel ampak bolj igral šoferja turista in fotografa. In ni mi žal, če bi tekel bi spet pregorel zaradi prehitrega tempa.

Nekaj utrinkov:

Še nekaj izbranih slik se skriva tukaj.

Že od nekdaj so običajni trgovci požrešni. Časi se spreminjajo in časi ko je kupec prišel v trgovino in kupil kar mu je bilo pač ponujeno v danem trenutku so mimo. Vsaj zame.
Kaj me moti pri Slovenski ponudbi? Slab izbor modelov barv blagovnih znamk in da ne omenim cene. Že nekajkrat sem prakticiral pokušino v trgovini in potem nakup prek spleta. Zakaj? Ker se preprosto splača. Spodaj sta dva primera razlike v ceni.

Mizuno WAVE RIDER 12
Najnižja cena v Sloveniji (že s popustom) - 120€
Cena v tujini prek interneta - 80€

Mizuno WAVE ELIXIR 4
Najnižja cena v Sloveniji (že s popustom) - 120€
Cena v tujini prek interneta - 75€

Long live internet shops and credit cards
A rabi kdo kaj športne opreme, zrihtam ugodno

In še pošiljko sem dobil kot se šika v dveh delovnih dneh.

Prvi letošnji hrošč na našem vrtu

Še zadnji ostanki snega z Bohinja

No comment