avg 02
Po dolgem premoru se spet javljam. V zadnje pol leta se je zgodilo marsikaj. Bolj bom ostajal z besedami na športnem področju. Če začnem z drugimi temami bo tale blog pregorel 
Torej športno življenje zadnjega pol leta. Ob začetku sezone (če lahko rečem sezona) nisem imel praktično nobenih ciljev ali ambicij. Januarja namesto da bi počival sem odtekel polmaraton v Medeji s časom okoli 1:40. Kasneje nič posebnih treningov ali tekem. Potem je sledil Beograd polmaraton z podobnim časom in za tem še 10ka v Radencih. Ta 10ka mi je dala nekaj zagona saj sem jo odtekel v 42 minutah. Ampak ta navdih ni trajal dolgo. Junija mi je ob običajnem teku na Dobeno dobesedno prekipelo. Stalno neke bolečine v nogah ali stopalih. Kot da sem starček pri 70ih 
Pospravil sem superge in uro in si dal dooolgo pavzo.
Cel mesec nisem praktično nič tekel. Tudi krajši tek z avta do trgovine ni prišel v poštev Nič teka in pika. Ok, obiskal sem fitnes parkrat, igral badminton in nekajkrat obiskal šmarno goro. To je pa tudi vse. Zanimivo je bilo to da bolečina v desnem stopalu nikakor ni popolnoma izginila. Z nekim strahom sem se počasi odločal ali bi šel vseeno pogledat zdravniku. Tekaški kolega Boris me je po eni strani skoraj porinil v pregled in tako sem šel po dolgem času na obisk Fuchsu. Kaj je mojster našel na pregledu? Kot prvo me je spet “nalomil ko prasca” ali po modmače naštelal medenico, hrbtenico, vrat… Kot zadnjo se je lotil noge in očitno sem zaradi stare rolerske poškodbe imel postrani gleženj. Super ampak bolečina v stopalu je bila pred poškodbo. Po končanem pregledu priporoča krajši tek in naj grem počasi kot začetnik. Tek?! A si nor? Dobr, on že ve.
In tako sem šel tečt po dobrem mesecu dni.Nekako sem pričakoval ogromen padec forme vendar ne tak šok. Začel sem res počasi in že v prvem kilometru so je oglasila bolečina v petah. Kaj takega, a to zna tudi bolet? No to je potem kmalu minilo in nadaljeval sem z tempom nekje okoli 5min/km. Glava ni pozabila kako teči, le noge so bile malo čudne. Tapravo trpljenje se je kaj kmalu začelo saj se je vreme uscalo kot zmešano jaz pa brez kape in v dresu. In ravno ta dan ko se jaz spomnim tečt kot da bi me nekdo kaznoval. Dež ni ponehal dobrih nekaj kilometrov a jaz se nisem dal. Nekje na 4km se obrnil in šel nazaj. Utrujenost se je začela v zadnjem delu, zadnjih nekaj kilometrov. In to taka utrujenost da bi skoraj rekel da sem naletel na zid. Pulz je divjal v višave hitrost pa nikamor. Super, še hujše kot sem si mislil
Analiza je pokazala da pri pulzu nad 160 lahko trenutno tečem z tempom okoli 5:25 kar je v primerjavi z stanjem v aprilu ali maju cela minuta razlike. In kaj je najhuje je da me stopalo še vedno boli.
Ponovni obisk Fuchsa je bil bolj pozitiven kot prvi. Pravi da tek po tolikem času ni pustil posledic in naj zmerno nadaljujem. Larifari, kaj pa jaz vem kaj je zmerno In tako sem spet po enem tednu poskusil teči in spet ni bilo najboljše. In včeraj spet ista zgodba. Vse skupaj že izgleda patetična zgodba ki se je ponavljala vsako sezono. Hja ali se moram sprijaznit z bolečinami in tečt naprej, ali pa enkrat res dokončno nehat. Zaenkrat bom počasi spet poskušal…
dec 02
Od septembra, ko so bile intenzivne priprave na Berlin, nisem nič delal na hitrosti. Prav nič. Danes sem se šel poskusit na Žaka, da vidim kje sem s formo. Poleg firbca kako bo šlo so še drugi razlogi zakaj hitrostni trening v decembru 
o tem drugič.
Ogrevanje brez težav in kot po planu. 15 minut za 3km. Žak je v popoldansko večernem času lepo osvetljen in tekačev kar mrgoli po ovvalu. Malo raztezanja in že letim. Prvo serijo se še lovim da padem spet v star ritem. Drugo serijo se priključim dvema norcema in ju celo nažgem po ravnini!!! Ali sta bila počasna ali pa sem jaz poln energije. Ostale serije prve polovice čutim da sem malo preteral v drugi, zato malenkost popustim. Spet pavza in že je tu druga polovica. Poskušam držati enakomeren tempo a me vidno pobira v zadnjih dveh serijah. Ja ni čudno, pavza naredi svoje. Halooo ne pričakuj čudežov. Do doma še en lep iztek po temi.
Sedaj doma v miru analiziram podatke z Polarke in opažam da sploh ni šlo tako slabo Pričakoval sem povprečni tempo hitrih serij okoli 4:00 a bil je okoli 3:30. Je to kakšno znamenje naj ne popuščam in raje zmerno vztrajam v teku? 
nov 30
Bližam se okrogli številki skupno pretečenih kilometrov. V dobrih treh sezonah kariere teka se je nabralo malenkost pod pet tisoč kilometri! Ciljam da bi pretekel okroglo številko še letos, morda okoli novega leta In potem praznovanje ter končno počitek od teka.
sep 17
Nekaterim dolgujem malo pojasnila in tudi spodobi se kaj napisat o tem.
Torej tik pred glavnim dogodkom sezone sem se v nedeljo odpravil na nek tek ob Krki. Vzel sem ga kot nedeljski lahek trening in zato se tudi nisem uradno prijavil. Šel sem pač zaradi treninga.
Še danes ne vem kaj mi je bilo, zakaj sem z vsakim kilometrom pospeševal. A sem hotel kaj sebi dokazat da mi pa le gre, da še znam tečt hitro? Mudilo se ni nikamor a kljub temu sem pretiraval. Najhujše kar sem naredil je bil 6 kilometer kjer smo se lepo spustili za dobrih 70 metrov. Tukaj sem imel kilometerski tempo pod 4:00 in povprečno dolžino koraka 150cm. In ravno to je pomojem bilo vzrok za nastalo sranje v desni mečni mišici.
V cilju je sprva še vse normalno zgledalo a potem ko sem se začel ohlajat je nastopila bolečina. Čutil sem vsak korak in komaj čakal da pridem domov na obkladke. Hlajenje, elektrostimulacija in domača masaža v nedeljo ni nič pomagalo.
V ponedeljek se odpravim na profesionalno masažo in čez noč poskusim z zeliščno oblogo. V torek sem se počutil precej bolje. Cel dan sem bil na nogah in proti večeru ni bilo niti časa za kako savno. Sreda je tudi minila poslovno a zvečer sem se odpravil na fitnes na bicikel. Po polurnem pedaliranju še savna.
Danes zjutraj (4 dni po nezgodi) je bolečina praktično izginila. Mogoče sem še malo čutil na pritisk. Sredi dneva sem si zadal nek krajši trening teka da vidim kje sem z nogo. Na 4km sem že začutil ostanke poškodbe v obliki blage bolečine. Super. Kako bom zdržal 10kratno razdaljo v nedeljo nimam pojma Potem sem popoldan šel na klasično masažo in zdaj moram reči da je spet v redu. Za koliko časa…
Jutri prevoz gor, sobota počitek in nedelja dolgo pričakovani Berlin. Čeprav že zdaj vem da ne bo šlo kot sem si želel bom vsaj dal to končno čez. In potem mir, dovolj, nič več! Dobesedno.
sep 11
Danes sem po planu odtekel zadnji pravi hitrostni trening. Na začetku moram povedat da meni bistveno bolj paše hladno vreme. Če se spomnim trpljenje pred dobrim mesecom na 30 stopinjah je tole danes pravi balzam.
Brez težav sem odtekel vse intervale še hitreje kot je planirano. Pripravljenost je na vrhuncu. In še bolj mi je bilo všeč vreme. Na štartu 14 stopinj in rahel dež. Nekje do polovice treninga se dež okrepi in drži vse do konca. Majica brez rokavov je bila hitro premočena. Počasi sem čutil vsako kapljo dežja kako počasi prebija skozi superge do nogavic. Samo čakal sem kdaj bom plaval. In potem še znameniti mestni avtobusi na Celovški ki vozijo po robu ceste da ja ujame velike novonastale luže. Val usrane cestne vode se dviga do 2 metrov višine z hitrostjo 60km/h. Kako naj se človek temu umakne Končno voda prebije čez nogavice in že čutim kako se pretaka po supergah. Super samo še kak žulj mi manjka ha ha. In najlepše kar je bilo so pogledi mimoidočih ko vidijo na pol golega norca teči hitro po dežnem nalivu. Ni čudno da me gledajo kot vesoljca…
Domov sem prišel ves usran in premočen. Kjerkoli sem pogledal je teklo od mene in to ne čista voda Ampak se je splačalo.
Sedaj še nekaj krajših tekov naslednji teden in potem končno Berlin. Samo še 9 dni!!!
sep 01
Kmalu prav kmalu se bližam proti vrhuncu sezone. Celo leto neumornih priprav bo končno pokazalo rezultat.
Sedaj me čakata še 2 naporna tedna treningov vsak po 60-70km teka. Še to zdržim in potem zares. Belin, končno boš moj!!!
avg 17
Nekateri (jaz, Tini, Veterv laseh in Mitjas) smo včeraj tekli poldnevno varianto zadnje etape Trans Slovenija v solo režiji. Natančno od Kozine do Pirana kar je naneslo 47km.
Štartali smo nekaj čez 7 zjutraj. V tistem času je prav lepo prijalo teči po praznih cestah in v nekaj malo senčke. Črni kal je odličen trening hitrosti seveda če si v spočitem stanju 
Po črnem kalu se je začela pripeka in naprej sva tekla samo še z Mitjo. Tini je imel že precej vročih kilometrov za sabo v tedni in vetra je zagrabilo v stegnah. Še dobro da smo imeli mobilne postojanke vsakih 5km ker drugače je nemogoče teči v teh pogojih. Do Kopra sva še zdržala brez problemov. Tukaj je bila prva daljša postojanka da sva se normalno zadihala in napojila. Od kopra do izole je izjemno lepa trasa. Tisti vonj po morju, valovi, lepa potka… mislim kaj češ bolšega Definitivno pridem še kdaj na morje tečt. Tukaj sva kar še lepo držala tempo in v Izolli komaj čakala da najdeva postojanko.
Še en daljši postanek. Sedaj sva bila na točki dileme ker bo do portoroža težko speljati postojanko predvsem zaradi kolesarske poti. Suvereno rečeva “bova že” kar se nama je kasneje maščevalo. V izoli sredi nedelje gavioli na veliko nabija muziko za uboge after napsihirane poslušalce. Dobesedno par kilometrov sva poslušala glasbo (če je to glasba) tok je bilo glasno. Končno doseževa kolesarsko pot D8. Nekaj slabega makedama nama ni spustilo volje in nadaljujeva do nepričakovanih klančkov. Japajade dajmo malo hodit. Mitjin bidon je hitro pohajal tako da sva bila po 3km že suha. To je bilo že krepko čez 30km skupne razdajle. In najhuje je bilo ker nisva vedela kok je še do portoroža, 4 ali morda celo 6km??? Usta postajajo suha, noge težje, sonce neusmiljeno pripeka. Mene je že mikalo da bi prvega kolesarja z bidonom na okvirju kar ustavil in žical za pljunek vode ali karkoli že ima v rezervi ha ha. Tukaj me malenkost zagrabi psihološka kriza morda celo zid zaradi pomanjkanja cukra, vode ali česa drugega. Prvi predor je blagodejno prijal a kaj ko je do drugega spet nekaj klančkov. Končno zagledava drugi predor ki dejansko meji na portorož (to je taisti čez katerega gre solinski tek). In kot božja prikazen se pojavi veter v laseh z tremi flašami v rokah. Jaz sem že mislil da haluciniram kot v kaki puščavi Oooo hvala končno. Na vrhu predora spet dolga postojanka. Do cilja je ostalo le dobrih 5km. Sedaj ni poti nazaj in odstop ne pride v poštev. Nekaj me začne špikat v prsih tako da spet malo hodimo vsake toliko časa. Od začetka Pirana do cilja še čisto malo teka. Končno v cilju s svojim najdaljšim tekom in najdaljšim tednom!!! Veselje nepopisno. Hvala vsem za družbo in posebna zahvala dragi za potrpežljivo organizacijo postojank. Sem sam na svoji koži občutil da je tudi support eno garaško delo.
Kar se tiče nog je bilo vse v najlepšem redu. Brez kakršnekoli bolečin sem odtekel. Končno se vidi da se trdo delo kdaj pa kdaj tudi poplača
Sedaj še en mesec trening naprej po programu in potem končno Berlin!
avg 15
Tek po Zagorski je bil uspešen. Presegel sem lanski rezultat in v cilj pritekel še poln energije. In kaj je najboljše brez poškodb. Bil je dober test kako se obnesem na hitri progi.
Jutri bo zadnja večja priprava na Berlin. Grem od Kozine do Pirana kar bo zneslo okoli 45km. Moram prebiti razdaljo 40km da sem siguren ali bo vse ok. Tudi če kaj odpove imam do Berlina še dovolj časa za rehabilitacijo. Počutje: dobro
Komentarji