Zadnje dni se potikam po Bukarešti. Spet službeno seveda. Vajen sem videt že marsikaj po balkanskih velemestih sam včerajšnji prvi stik z mestom je bil nekaj posebnega.
Naveličan neprijetnih pristankov madžarskih bebavih pilotov sem komaj čakal da se spravim do hotela. Že na izhodu z letališča doživim napad taxistov kot da imajo izostren vonj za boge turiste. Kaj naj, izberem prvega in že to je bila napaka ker ne jemlje kreditnih kartic jaz pa brez Lei-ov. Ajde sam da me odpelje. Prideva do parkinga naslednji šok. Taxist preden se spraviva v kripo od stare gnile Dacie zapre prednjo haubo?!? Pojma nimam zakaj sam da me že končno odpelje. Prvih nekaj ovinkov me prijazno obvesti da lahko kadim če hočem. Aja zdaj že kar ve da prihajam z dežele kjer je kadilska prohibicija 
Odklonim a se ni dal motiti, raje je sam prižgal :). Aja pozabil sem omenit da sem prišel ob 16:00 kar je ZELO POMEMBEN podatek. Pomemben zato ker je Bukarešta z leti razvoja močno zaostajala z razvojem infrastrukture. To pomeni da imajo vsak sleherni dan prometni kolaps na vseh vpadnicah v mesto, kaj šele v mestu samem. Da pretvorim v številke vožnja z letališča 18km zna trajati debelo uro! In seveda ker je ob 16ih prava ura za gužvo je taksist pizdil kot zmešan. In tukaj se je začelo.
Do obvoznice se prebijeva brez težav a kaj ko je veselje minilo čez nekaj kilometrov. Naletela sva na redno gužvo in taksist je začel pridno vijugat med pasovi da bo ja prišparal kako sekundo. Take ignorance in hladnokrvnosti do prometa okoli sebe, do avta ali mene kot stranke še nisem doživel. Vseeno mu je bilo za cel svet in na trenutek je zgledalo da uživa. To je šlo čez robnike, sekat pot avtobusom kamionom, hupat nonstop samo zato da se zaznamuje njegov prodor, peljat po peš pločniku da se prišpara na času, razvrščanje čez pasove milimetre stran od drugih, skakat z avtom čez otočke na cesti… Mene je na zadnjem sedežu vse skupaj zabavalo, sem vsaj pozabil na utrujenost. Končni račun je bil tudi sprejemljiv le da ni bil sprejemljiv menjalni tečaj € > Lei. A kaj naj se kregam že prvo uro obiska? Bomo že preživel sam da sem na cilju …
Petkova pot z Budimpešte v Maribor je bila prav zanimiva. Sprva me je v popoldanskem času pričakala 20km dolga kolona zaradi verižnega trčenja na avtocesti z mesta. Ni potrebno da je bilo 2 uri cijazenja samo do roba mesta prav mučno. Končno se cesta sprosti in že mi prsti bežijo na gumbe od tempomata.
Do Slovenske strani vse normalno in hitro. Od meje do Lendave po pričakovanju ovinkasto zrukana cesta. Slišal sem govorice da je odprta nova avtocesta zato je bila to idealna šansa da poskusim. Nisem mogel verjeti, vse do Maribora je speljana avtocesta. Odlično bo tole šlo hitro Ampak ni vse zlato kot se sveti. Že poročila so v preteklosti govorila da nekaj le manjka tej cesti. In res je ni odstavnega pasu, nekam čudno visi na nekaj delih in nisem videl črpalke. Najhuje je res ker se ubogi kamioni ne morejo niti zasilno ustavit. Tako je v temi, popolnem nalivu in še megli v desnem ovinku obstal kamion! Kaj sem mogel pri nadpovprečni hitrosti ko zagledam reveža na voznem pasu? Odmotat in kar bo bo. Ufff blizu je bilo. Da mi je vedet kater kreten je projektiral ta del avtoceste grrr 
Nekje blizu Maribora fašem še kamenček v šipo spet od nekega kamiona pred mano. Počilo je kot da bi udarila skala ne kamen 
In to na prelepi novi avtek Ni bilo videti poškodb zato sem vozil naprej.
Naslednje jutro neprijetno presenečenje na vetrobranskem steklu. Razpoka za znoret in še vidi se kje je kamenček udaril. Pa ne meni no, zakaj zdaj zakaj v nov avto. Saj je služben in zavarovan a vseeno, zdaj imam problemov celo tono cry 
V ponedeljek zjutraj na dolgo pot s tako šipo? Sucks…
A kdo ve a se da to začasno zaflikat da ne bo razpoka šla naprej?
 |
| From ostalo |
Dan reformacije in dan mrtvih. Nič posebnega, vsaj zame ne. V petek sem itak bil bolj delovne sorte saj sem po novem zaposlen na Madžarskem in tam pač nimajo istih praznikov kot Slovenija Sobota je bila v potovalnem znamenju. Nedelja kao nekaj počitka, spet obiski grobov in ne morem verjet po enem tednu sem se spravil celo tečt. Slabih 9km je naneslo tik pred popoldansko temo. Hudiča se hitro stemni!
Zadnje čase postaja praznik da sem sploh doma. Vikende sem hvala bogu prost zato jim lahko rečem mini praznik Ta teden me čaka Zagreb in Budimpešta. T’kole mam v novi službi…
 |
| From ostalo |
Včeraj sem komaj čakal na povratek v domače kraje. Utrujenost je naredila svoje. Po prezentaciji in celem kupu sestankov ni bilo niti časa za počitek. Sledila je večeja in naprej še zabava.
Zjutraj sem se prisili da vstanem zgodaj, odšel na zajtrk in eno uro v hotelski fitnes studio. Imajo presenetljivo veliko opreme tako da je prav pasalo dat ven s sebe vse odvečne kalorije in stres. Po tem takoj odjava s hotela in naprej na sestanek. Spet. Potem mirno kosilo in na letališče. Pošteno me je zvijalo, če bi bila kaka postelja blizu bi kar zadremal za cel dan. Spravil sem se brat knjigo da jo končno dokončam a sem bil tudi za to utrujen. Običajno imam manjši kovček za med prtljago in torbo s prenosnikom in vsemi dokumenti kar s sabo.
Na avionu spet nisem mogel zaspat. V bistvu sem zadremal do poleta in se zdramil ravno ko smo poleteli. Ah kje bom zdaj spal, ni šans. Let je bil kratek in v Budimpešti spet čez kup pregledov. Kartek postanek v Duty-u (treba je dragi kaj domov prinest 
) in spet čakanje za naprej.
Drugi avion ista pesem. Zadremam in se ponovno zbudim zaradi hrupa. Za mano sedi kup mladih ruskih otrok ki so seveda glasni za znoret. Banda! Končno se spuščamo na Pučnika. Takoj sem se pripravil s torbo zrinil na avtobus in na vrtiklaj prtljage. Res prav rinil sem se med rusi in vseeno mi je bilo kaj si mislijo. Sam da pridem čimprej domov. Vrtiljak se lepo začne vrtet in itak rusi srečkoti dobijo prvi prtljago. Vrti se še malo in še ostali poberejo svoje reči. Naenkrat revež ostanem sam z vrtiljakom a mojega kovčka nikjer Prokleto sranje in glih meni. Stopim do okenca za izgubljeno prtljago kjer potrdijo da je bilo to to. Takoj pomislim kaj se bilo not, kaj lahko pogrešam in kaj nujno rabim. Toaletna oprema, obleka, umazane cunje, usnjeni čevlji, športna oprema, najlubše superge za tečt, … čak čak superge Ne no čip je gor. In ravno v nedeljo je LM. Pokažem svoje razočaranje nedožni uslužbenki ki se potrudi z zapisnikom. Ni kaj čakat dokler se ne pojavi nekje in potem da prileti na pravo destinacijo. Super. Najbolš da grem bos na LM
Nekje izgubljeno čaka na lepši jutri moja uboga torba:) Gremo stavit da je ne bo do sobote?
 |
| From ostalo |
Yesterday after long hard day of travel, business diner and some drinks in bar I simply wanted to prepare myself for today’s server presentation on our Bulgaria event. 200 people were expected to come on event and it would be my first foreign huge presentation. Jupiii
When I entered my hotel room it simply lit up with full of lights like LED, neon and halogen. Much better scenery than during daytime. Immediately I began to rehearse myself and presentation was already in semifinal stage. Window was open to get some fresh air. Actually opened window switched off room A/C as well. This was positive thing since I hate A/C being switched on all the time. But at some point in night some local stray dogs began to bark. F…..g dogs again?!? Some weeks ago I had similar situation in Budapest. Man these dogs allover Europe are hunting me or what?
I tried to close the window to shut off outside noise but then the A/C would start blowing. My mouth and throat got dry in less than 10 minutes. Sucks big time! Decision has fallen and I opened window to suffer with outside noise. I was counting on these dogs getting tired soon. Guess what? I was wrong. Noise was present till 3AM and beyond! And another night goes to nothing
I just hope next week in Belgrade I don’t hear or meet any more dogs
Jutri službeno letim od doma proti daljni balkansko-evropski deželici. Ja v Evropi so in vsi se sprašujemo kako so jih lahko sprejeli Bulgarijo namreč.
 |
| From ostalo |
Po napornem maratonu ni bilo dosti časa za počitek. V ponedeljek smo že zgodaj ubrali pot proti letališču. Ne vem kako sem spregledal ali pozabil a s sabo sem nosil liter in pol plastenko vode. Itak so me na pregledu okregali in voda je šla v smeti. Aja pred tem ti vljudno ponudijo če želim jo lahko spijem preden stopim čez
Noge so bile precej težke. V stegnih sem čutil vsako klančino vsako stopnico. Prav smešno sem zgledal med hojo. Komentar “if this is how you get after running then it’s not for me” in podobnih sem bil deležen od sodelavcev še naslednjih nekaj dni. Leteli smo v Španijo natančneje Valencijo na večje prodajno marketinško srečanje. Žalostno je bilo da nisem imel niti pol ure časa zase da bi vsaj malo pretegnil noge na fitnesu. Tudi v mesto smo šli samo enkrat in še to zadnji večer. Ni kaj vse je splanirano vnaprej da človek čimmanj privatno zabava.
V četrtek nazaj proti budimpešti preko munchenskega letališča. Ne vem kje sem imel glavo a na španskem letu sem pozabil telefon v žepu sedeža. Naslednji let pa že čez slabo uro! Panika prvih minut je minila z dejstvo da se pač zgodi. Vseeno sem pojamral na check-in oknu. Uslužbenka je rekla da bodo poskusili kaj narediti v tem kratkem času in naj grem kar proti terminalu za odhod. Za vsak slučaj dobim še številko in naslov oddelka za izgubljeno/najdeno. Avion je imel potem še zamudo slabe pol ure in ravno v času te zamude se pojavi tip z mojim telefonom. Nisem mogel verjeti da jim bo uspelo. Vesel sem bil kot mali otrok z novo igračo
Naslednji dan še vožnja domov na zaslužen počitek.
Sem že na poti v Budimpešto. Pol službeno pol privat. V nedeljo je končno na sporedu moj prvi maraton. Strah pred neznanim je še vedno prisoten. Upam da bo vse ok in če ne bo upam da bom znal odstopit.
Po maratonu pa naprej v tople kraje…
Kar zgodaj se je začel moj niz jesenskih službenih poti. Danes na vrat in nos sem popokal in ravno zdaj čakam na let za Bukarešto. Kolikor obožujem vožnjo z avtom verjetno ne bi oboževal 1200km ceste.
Dobeseno na tesno je šlo z organizacijo. Zjutraj kličem na v Varšavo če me resnično rabijo v Bukarešti. Seveda kar pojdi. Kličem na Adrio če imajo še kaj prostora danes. Seveda imamo prostor. Kličem v Romunijo če je kaj prostora v hotelu. Seveda kar pridite
Najhuje kar obžalujem je da sem moral prestavit terapijo pri fuchsu In toliko sem se veselil da bom končno spet začel tečt…
Več o Bukarešti kdaj drugič ko dobim prve vtise. Naj bi bilo mesto z številom prebivalcev 2mio, veliko revščine kriminala in slabih reči. To sem slišal celo od domačinov tako da bo že nekaj na tem. Vsekakor to naj ne bi bila destinacija za dopust.
Potem me čaka še Hvar, Valencia in mogoče še enkrat Beograd. In sigurno bo še kaj vmes padlo do konca leta.
T’kle mamo ta teden:
Komentarji