dec 02
Od septembra, ko so bile intenzivne priprave na Berlin, nisem nič delal na hitrosti. Prav nič. Danes sem se šel poskusit na Žaka, da vidim kje sem s formo. Poleg firbca kako bo šlo so še drugi razlogi zakaj hitrostni trening v decembru 
o tem drugič.
Ogrevanje brez težav in kot po planu. 15 minut za 3km. Žak je v popoldansko večernem času lepo osvetljen in tekačev kar mrgoli po ovvalu. Malo raztezanja in že letim. Prvo serijo se še lovim da padem spet v star ritem. Drugo serijo se priključim dvema norcema in ju celo nažgem po ravnini!!! Ali sta bila počasna ali pa sem jaz poln energije. Ostale serije prve polovice čutim da sem malo preteral v drugi, zato malenkost popustim. Spet pavza in že je tu druga polovica. Poskušam držati enakomeren tempo a me vidno pobira v zadnjih dveh serijah. Ja ni čudno, pavza naredi svoje. Halooo ne pričakuj čudežov. Do doma še en lep iztek po temi.
Sedaj doma v miru analiziram podatke z Polarke in opažam da sploh ni šlo tako slabo 
Pričakoval sem povprečni tempo hitrih serij okoli 4:00 a bil je okoli 3:30. Je to kakšno znamenje naj ne popuščam in raje zmerno vztrajam v teku? 
sep 17
Nekaterim dolgujem malo pojasnila in tudi spodobi se kaj napisat o tem.
Torej tik pred glavnim dogodkom sezone sem se v nedeljo odpravil na nek tek ob Krki. Vzel sem ga kot nedeljski lahek trening in zato se tudi nisem uradno prijavil. Šel sem pač zaradi treninga.
Še danes ne vem kaj mi je bilo, zakaj sem z vsakim kilometrom pospeševal. A sem hotel kaj sebi dokazat da mi pa le gre, da še znam tečt hitro? Mudilo se ni nikamor a kljub temu sem pretiraval. Najhujše kar sem naredil je bil 6 kilometer kjer smo se lepo spustili za dobrih 70 metrov. Tukaj sem imel kilometerski tempo pod 4:00 in povprečno dolžino koraka 150cm. In ravno to je pomojem bilo vzrok za nastalo sranje v desni mečni mišici.
V cilju je sprva še vse normalno zgledalo a potem ko sem se začel ohlajat je nastopila bolečina. Čutil sem vsak korak in komaj čakal da pridem domov na obkladke. Hlajenje, elektrostimulacija in domača masaža v nedeljo ni nič pomagalo.
V ponedeljek se odpravim na profesionalno masažo in čez noč poskusim z zeliščno oblogo. V torek sem se počutil precej bolje. Cel dan sem bil na nogah in proti večeru ni bilo niti časa za kako savno. Sreda je tudi minila poslovno a zvečer sem se odpravil na fitnes na bicikel. Po polurnem pedaliranju še savna.
Danes zjutraj (4 dni po nezgodi) je bolečina praktično izginila. Mogoče sem še malo čutil na pritisk. Sredi dneva sem si zadal nek krajši trening teka da vidim kje sem z nogo. Na 4km sem že začutil ostanke poškodbe v obliki blage bolečine. Super. Kako bom zdržal 10kratno razdaljo v nedeljo nimam pojma 
Potem sem popoldan šel na klasično masažo in zdaj moram reči da je spet v redu. Za koliko časa…
Jutri prevoz gor, sobota počitek in nedelja dolgo pričakovani Berlin. Čeprav že zdaj vem da ne bo šlo kot sem si želel bom vsaj dal to končno čez. In potem mir, dovolj, nič več! Dobesedno.
sep 11
Danes sem po planu odtekel zadnji pravi hitrostni trening. Na začetku moram povedat da meni bistveno bolj paše hladno vreme. Če se spomnim trpljenje pred dobrim mesecom na 30 stopinjah je tole danes pravi balzam.
Brez težav sem odtekel vse intervale še hitreje kot je planirano. Pripravljenost je na vrhuncu. In še bolj mi je bilo všeč vreme. Na štartu 14 stopinj in rahel dež. Nekje do polovice treninga se dež okrepi in drži vse do konca. Majica brez rokavov je bila hitro premočena. Počasi sem čutil vsako kapljo dežja kako počasi prebija skozi superge do nogavic. Samo čakal sem kdaj bom plaval. In potem še znameniti mestni avtobusi na Celovški ki vozijo po robu ceste da ja ujame velike novonastale luže. Val usrane cestne vode se dviga do 2 metrov višine z hitrostjo 60km/h. Kako naj se človek temu umakne Končno voda prebije čez nogavice in že čutim kako se pretaka po supergah. Super samo še kak žulj mi manjka ha ha. In najlepše kar je bilo so pogledi mimoidočih ko vidijo na pol golega norca teči hitro po dežnem nalivu. Ni čudno da me gledajo kot vesoljca…
Domov sem prišel ves usran in premočen. Kjerkoli sem pogledal je teklo od mene in to ne čista voda Ampak se je splačalo.
Sedaj še nekaj krajših tekov naslednji teden in potem končno Berlin. Samo še 9 dni!!!
sep 01
Kmalu prav kmalu se bližam proti vrhuncu sezone. Celo leto neumornih priprav bo končno pokazalo rezultat.
Sedaj me čakata še 2 naporna tedna treningov vsak po 60-70km teka. Še to zdržim in potem zares. Belin, končno boš moj!!!
avg 17
Nekateri (jaz, Tini, Veterv laseh in Mitjas) smo včeraj tekli poldnevno varianto zadnje etape Trans Slovenija v solo režiji. Natančno od Kozine do Pirana kar je naneslo 47km.
Štartali smo nekaj čez 7 zjutraj. V tistem času je prav lepo prijalo teči po praznih cestah in v nekaj malo senčke. Črni kal je odličen trening hitrosti seveda če si v spočitem stanju 
Po črnem kalu se je začela pripeka in naprej sva tekla samo še z Mitjo. Tini je imel že precej vročih kilometrov za sabo v tedni in vetra je zagrabilo v stegnah. Še dobro da smo imeli mobilne postojanke vsakih 5km ker drugače je nemogoče teči v teh pogojih. Do Kopra sva še zdržala brez problemov. Tukaj je bila prva daljša postojanka da sva se normalno zadihala in napojila. Od kopra do izole je izjemno lepa trasa. Tisti vonj po morju, valovi, lepa potka… mislim kaj češ bolšega Definitivno pridem še kdaj na morje tečt. Tukaj sva kar še lepo držala tempo in v Izolli komaj čakala da najdeva postojanko.
Še en daljši postanek. Sedaj sva bila na točki dileme ker bo do portoroža težko speljati postojanko predvsem zaradi kolesarske poti. Suvereno rečeva “bova že” kar se nama je kasneje maščevalo. V izoli sredi nedelje gavioli na veliko nabija muziko za uboge after napsihirane poslušalce. Dobesedno par kilometrov sva poslušala glasbo (če je to glasba) tok je bilo glasno. Končno doseževa kolesarsko pot D8. Nekaj slabega makedama nama ni spustilo volje in nadaljujeva do nepričakovanih klančkov. Japajade dajmo malo hodit. Mitjin bidon je hitro pohajal tako da sva bila po 3km že suha. To je bilo že krepko čez 30km skupne razdajle. In najhuje je bilo ker nisva vedela kok je še do portoroža, 4 ali morda celo 6km??? Usta postajajo suha, noge težje, sonce neusmiljeno pripeka. Mene je že mikalo da bi prvega kolesarja z bidonom na okvirju kar ustavil in žical za pljunek vode ali karkoli že ima v rezervi ha ha. Tukaj me malenkost zagrabi psihološka kriza morda celo zid zaradi pomanjkanja cukra, vode ali česa drugega. Prvi predor je blagodejno prijal a kaj ko je do drugega spet nekaj klančkov. Končno zagledava drugi predor ki dejansko meji na portorož (to je taisti čez katerega gre solinski tek). In kot božja prikazen se pojavi veter v laseh z tremi flašami v rokah. Jaz sem že mislil da haluciniram kot v kaki puščavi Oooo hvala končno. Na vrhu predora spet dolga postojanka. Do cilja je ostalo le dobrih 5km. Sedaj ni poti nazaj in odstop ne pride v poštev. Nekaj me začne špikat v prsih tako da spet malo hodimo vsake toliko časa. Od začetka Pirana do cilja še čisto malo teka. Končno v cilju s svojim najdaljšim tekom in najdaljšim tednom!!! Veselje nepopisno. Hvala vsem za družbo in posebna zahvala dragi za potrpežljivo organizacijo postojank. Sem sam na svoji koži občutil da je tudi support eno garaško delo.
Kar se tiče nog je bilo vse v najlepšem redu. Brez kakršnekoli bolečin sem odtekel. Končno se vidi da se trdo delo kdaj pa kdaj tudi poplača
Sedaj še en mesec trening naprej po programu in potem končno Berlin!
jun 26
Že cel mesec se borim dvakrat tedensko z intervalnimi treningi. Po eni strani so naporni po drugi so prekratki. Naporni zato ker jih oddelam brez rezerve, pač na polno kolikor gre. Prekratki ker to ni neka razdalja in tudi časnovno je hitro konec veselja.
Intervali so 50 sekundni katere zaenkrat odtečem z povprečnim tempom 3:20 - 3:25. Res je da sem šele na slabi polovici hitrostnie faze takod a me še čaka veliko dela.
In kot zakleto vedno ko imam voljo da bi mogoče bil hitrejši tisti dan mi vreme prekriža načrte. Al je vroče čez cel dan tako da se kot cucek odpravim na kroge šele v večernem času. Al pa pada dež. Oboje niso ravno idealni pogoji za napredek. Zvečer mi še vedno bolj paše kot zjutraj. Preprosti nisem jutranji tip.
Kar se tiče vremena stalno spremljam RSS vir stanja v Ljubljani. Kar koristna zadeva. Vsaj vem kaj me čaka ali pa vidim pri kaki temperaturi sem tekel.
Danes recimo sem že popoldan videl da se bo vročina umirila z kako nevihto. In tečt sem šel tik pred največjim nalivom ob 19ih.
Sprva je še kazalo da bo šla nevihta mimo. A čim sem pritekel do stadiona Žak je začelo pošteno padat. Ni prvič ne zadnjič. V bistvu mi dež do neke mere paše. Prijetno hladi, nisem žejen in še dodatno delo imam med tekom. Aja še to, bil sem edini “kreten” na stadionu. To so si sigurno mislili prebivalci okolice.
Z vsakim krogom je šlo težje saj so kaplje letele od mene, ne samo name Visok zamah rok med intervalom je vsakič trosil kaplje pred mano. Za tisti delček sekunde so obstale v zraku in naslednji delček sem jih že pobral z majico. Proti koncu je začelo scati še s prepojenega šilda na kapi. Tok moteče da bi skoraj kapo zabrisal nekam. Potem je še začela drset nezategnjena ura na roki in vse težje sem se prebijal v zadnjih krogih. Končno domov.
Slečem opremo in šele takrat mi je bilo jasno zakaj gre težje. Ožemal sem vse kose opreme, tudi gate Sigurno je bilo nekaj litrov/kil dežja na meni. Lepo pod tuš in večerja.
Če še enkrat pogledam nazaj jamram za brez veze. Prav luštno je bilo in če bi bilo za ponovit bi šel še enkrat 
jun 01
Toliko se je nabralo v maju. Najdaljši mesec v tekaški karieri! Za povrhu še najbolj sproščen in zadovoljiv. Nobenih starih “ran” nisem odprl kaj šele nove. Treniranje obeta precejšen napredek, le kaj me čaka čez poletje.
Še vedno ne hodim na tekme čeprav me pošteno srbi da bi se preskusil na kakšni krajši razdalji ali celo na polovički. Po drugi strani vem da ne bi bilo zdaj pametno pretiravat.
Aja tudi izgubil sem zimske kilograme, le še nekaj jih je ostalo. Pravzaprav ne vem koliko točno tehtam ker so kot nalašč v tehtnici crknile baterije. Vem samo da se pozna na cunjah. Jupi…
maj 01
Praznik dela smo tokrat preživeli drugače. Odzval sem se na vabilo prijatelja z Cerknice in izjemoma šel na tekmo = 10. Tek na Slivnico. Za povrhu še gorsko saj je 9,5km z približno 600m vzpona. Po eni strani rizik glede na trenutno pripravljenost in rehabilitacijo. In še lepo se držim plana treningov tako da bo to manjša kršitev. Za rezervo sem povabil še Bojana saj sem vedel da bo tekel v paru in da mu ni do tekmovanja.
Na štartu smo bili precej prezgodaj. Še dobro da je vreme bilo na naši strani. Sonce nas je grelo cel čas. In končno se z malo zamude zapodi v hrib nekaj čez 110 članov. Prvih nekaj kilometrov lovim sapo v mirnem tempu. Končno se ogrejem na delovno temperaturo a kaj ko na polovici poti že čutim težo v nogah. Proklet klanec. Popustim a nič ne pomaga. Pri 5km začnem malo hodit kjer se ločim od Bojana. Spet pospešim na bolj položnem delu od 6 do 7. Ampak tukaj šele veselica . Vse do cilja se klanec vleče in vleče. Večkrat sem moral hodit a le redko kdo me je prehitel. Končno cilj in veselje. Prva gorska preizkušnja je za mano brez poškodb, brez bolečin. In to mi trenutno šteje kot uspeh. Čas mi ni pomemben…
Crknjen v cilju…
Junak z biciklom…
Komentarji