BoBr-ov log

Nekateri (jaz, Tini, Veterv laseh in Mitjas) smo včeraj tekli poldnevno varianto zadnje etape Trans Slovenija v solo režiji. Natančno od Kozine do Pirana kar je naneslo 47km.
Štartali smo nekaj čez 7 zjutraj. V tistem času je prav lepo prijalo teči po praznih cestah in v nekaj malo senčke. Črni kal je odličen trening hitrosti seveda če si v spočitem stanju Po črnem kalu se je začela pripeka in naprej sva tekla samo še z Mitjo. Tini je imel že precej vročih kilometrov za sabo v tedni in vetra je zagrabilo v stegnah. Še dobro da smo imeli mobilne postojanke vsakih 5km ker drugače je nemogoče teči v teh pogojih. Do Kopra sva še zdržala brez problemov. Tukaj je bila prva daljša postojanka da sva se normalno zadihala in napojila. Od kopra do izole je izjemno lepa trasa. Tisti vonj po morju, valovi, lepa potka… mislim kaj češ bolšega Definitivno pridem še kdaj na morje tečt. Tukaj sva kar še lepo držala tempo in v Izolli komaj čakala da najdeva postojanko.

Še en daljši postanek. Sedaj sva bila na točki dileme ker bo do portoroža težko speljati postojanko predvsem zaradi kolesarske poti. Suvereno rečeva “bova že” kar se nama je kasneje maščevalo. V izoli sredi nedelje gavioli na veliko nabija muziko za uboge after napsihirane poslušalce. Dobesedno par kilometrov sva poslušala glasbo (če je to glasba) tok je bilo glasno. Končno doseževa kolesarsko pot D8. Nekaj slabega makedama nama ni spustilo volje in nadaljujeva do nepričakovanih klančkov. Japajade dajmo malo hodit. Mitjin bidon je hitro pohajal tako da sva bila po 3km že suha. To je bilo že krepko čez 30km skupne razdajle. In najhuje je bilo ker nisva vedela kok je še do portoroža, 4 ali morda celo 6km??? Usta postajajo suha, noge težje, sonce neusmiljeno pripeka. Mene je že mikalo da bi prvega kolesarja z bidonom na okvirju kar ustavil in žical za pljunek vode ali karkoli že ima v rezervi ha ha. Tukaj me malenkost zagrabi psihološka kriza morda celo zid zaradi pomanjkanja cukra, vode ali česa drugega. Prvi predor je blagodejno prijal a kaj ko je do drugega spet nekaj klančkov. Končno zagledava drugi predor ki dejansko meji na portorož (to je taisti čez katerega gre solinski tek). In kot božja prikazen se pojavi veter v laseh z tremi flašami v rokah. Jaz sem že mislil da haluciniram kot v kaki puščavi Oooo hvala končno. Na vrhu predora spet dolga postojanka. Do cilja je ostalo le dobrih 5km. Sedaj ni poti nazaj in odstop ne pride v poštev. Nekaj me začne špikat v prsih tako da spet malo hodimo vsake toliko časa. Od začetka Pirana do cilja še čisto malo teka. Končno v cilju s svojim najdaljšim tekom in najdaljšim tednom!!! Veselje nepopisno. Hvala vsem za družbo in posebna zahvala dragi za potrpežljivo organizacijo postojank. Sem sam na svoji koži občutil da je tudi support eno garaško delo.

Kar se tiče nog je bilo vse v najlepšem redu. Brez kakršnekoli bolečin sem odtekel. Končno se vidi da se trdo delo kdaj pa kdaj tudi poplača

Sedaj še en mesec trening naprej po programu in potem končno Berlin!