sep 02
Nedavno sem prišel do zaključka da tako kot je ne morem več naprej. Več stvari se je nakopičilo in kot običajno sem vse držal globoko v sebi. To priučeno ali podedovano hibo sem mislil da bom lahko nekako s časom odstranil pa na koncu ni bilo tako.
Spremenil sem se v zadnjih letih in prav tako se spreminjajo moje želje, potrebe ter ambicije. Kaj vse to pomeni in kaj vse pripravljam zapišem drugič…
3 september 2009 ob 7:12
Sicer priznam da me malo firbec ampak doslej nisem imel občutka, da ne bi znal najti poti iz slepih ulic.
7 september 2009 ob 13:41
Ej bobr, kaj je zdaj to. Do sedaj se še nikoli nisem oglasil na tvojem blogu, itak pa veš, da ga berem. Ampak to tvoje zgornje razmišljanje me straši, zato sem se moral oglasiti.
1. praviš, da že dolgo zadržuješ nekaj v sebi, kar te matra - to počneš še vedno
2. s tvojim “javnim” prispevkom v resnici kličeš na pomoč in tu smo, da ti pomagamo.
Kako te jaz vidim? Pameten, inteligenten, razgledan, urejena služba, žena, hiša, priden. Tudi v športu si se izkazal, ko si neverjetno preoblikoval svoje telo. Jaz te poznam predvsem iz tekaškega sveta, kjer si zelo hitro napredoval, trenutno si se tudi znebil vseh poškodb in pred tabo je veliki met, kot pravijo. Verjamem, da ti bo tokrat maraton uspel, kot si si želel.
Pa vendar očitno v tej zgodbi nekaj manjka, tvoj notranji skiti “jaz”.
En splošni pregovor, ki se ga jaz včasih držim, ko mi je težko: PROBLEMOV NI, SO SAMO PRILOŽNOSTI. Človek je bitje, ki je vedno sposobno sam ali s pomočjo drugih najti rešitev za svoje težave. Izkoristi svojo inteligenco sebi v prid.
7 september 2009 ob 16:44
Tae če sem iskren sem šel preveč javno z mojimi problemi. Hvala za skrb in lepe besede. Pomojem je bolje če se kje privat pogovoriva ko bo čas. Greš na Ljubljanca?
7 september 2009 ob 19:21
Kot želiš. Lahko mi pišeš na mail, lahko na zs. Načinov je dovolj. Ne zapiraj se vase.
Na Ljubljanca seveda grem, o razdalji se moram odločiti do konca tega meseca.
9 september 2009 ob 0:04
Lahko samo ugibam kaj te muči. Če imaš npr. probleme zaradi preutrujenosti - sva na istem. Danes sem prišel “sredi noči” iz teka na “krajši razdalji” povsem izmučen in sem rekel, da se tega več ne grem in se mi je tek zameril. Zdaj, ko sem vsaj malo spočit je vsaj malo bolje. Sreča da imam jutri, ups, danes, po načrtu počitek, drugače bi me pobralo. Jutri bo kriza, ko bo “dolgi trening”. Pomojem se bom komaj privlekel do doma. Tak urnik kot ga imam, 9-12 ur dnevno v službi, tek 1-3 ure (1-2x tedensko celo ne grem teči), otroci, pisanje diplomske naloge, ultramaratonske preizkušnje, praktično NIČ spanja - me spravlja v slabo voljo. No, pa sem povedal celemu svetu (tistim, ki berejo tvoj blog), da sem trenutno (pre)utrujen. Kaj pa tebe muči, se mi pa niti malo ne sanja? Lahko samo napišem: za dežjem posije sonce. Drži se!