BoBr-ov log

Nekateri (jaz, Tini, Veterv laseh in Mitjas) smo včeraj tekli poldnevno varianto zadnje etape Trans Slovenija v solo režiji. Natančno od Kozine do Pirana kar je naneslo 47km.
Štartali smo nekaj čez 7 zjutraj. V tistem času je prav lepo prijalo teči po praznih cestah in v nekaj malo senčke. Črni kal je odličen trening hitrosti seveda če si v spočitem stanju Po črnem kalu se je začela pripeka in naprej sva tekla samo še z Mitjo. Tini je imel že precej vročih kilometrov za sabo v tedni in vetra je zagrabilo v stegnah. Še dobro da smo imeli mobilne postojanke vsakih 5km ker drugače je nemogoče teči v teh pogojih. Do Kopra sva še zdržala brez problemov. Tukaj je bila prva daljša postojanka da sva se normalno zadihala in napojila. Od kopra do izole je izjemno lepa trasa. Tisti vonj po morju, valovi, lepa potka… mislim kaj češ bolšega Definitivno pridem še kdaj na morje tečt. Tukaj sva kar še lepo držala tempo in v Izolli komaj čakala da najdeva postojanko.

Še en daljši postanek. Sedaj sva bila na točki dileme ker bo do portoroža težko speljati postojanko predvsem zaradi kolesarske poti. Suvereno rečeva “bova že” kar se nama je kasneje maščevalo. V izoli sredi nedelje gavioli na veliko nabija muziko za uboge after napsihirane poslušalce. Dobesedno par kilometrov sva poslušala glasbo (če je to glasba) tok je bilo glasno. Končno doseževa kolesarsko pot D8. Nekaj slabega makedama nama ni spustilo volje in nadaljujeva do nepričakovanih klančkov. Japajade dajmo malo hodit. Mitjin bidon je hitro pohajal tako da sva bila po 3km že suha. To je bilo že krepko čez 30km skupne razdajle. In najhuje je bilo ker nisva vedela kok je še do portoroža, 4 ali morda celo 6km??? Usta postajajo suha, noge težje, sonce neusmiljeno pripeka. Mene je že mikalo da bi prvega kolesarja z bidonom na okvirju kar ustavil in žical za pljunek vode ali karkoli že ima v rezervi ha ha. Tukaj me malenkost zagrabi psihološka kriza morda celo zid zaradi pomanjkanja cukra, vode ali česa drugega. Prvi predor je blagodejno prijal a kaj ko je do drugega spet nekaj klančkov. Končno zagledava drugi predor ki dejansko meji na portorož (to je taisti čez katerega gre solinski tek). In kot božja prikazen se pojavi veter v laseh z tremi flašami v rokah. Jaz sem že mislil da haluciniram kot v kaki puščavi Oooo hvala končno. Na vrhu predora spet dolga postojanka. Do cilja je ostalo le dobrih 5km. Sedaj ni poti nazaj in odstop ne pride v poštev. Nekaj me začne špikat v prsih tako da spet malo hodimo vsake toliko časa. Od začetka Pirana do cilja še čisto malo teka. Končno v cilju s svojim najdaljšim tekom in najdaljšim tednom!!! Veselje nepopisno. Hvala vsem za družbo in posebna zahvala dragi za potrpežljivo organizacijo postojank. Sem sam na svoji koži občutil da je tudi support eno garaško delo.

Kar se tiče nog je bilo vse v najlepšem redu. Brez kakršnekoli bolečin sem odtekel. Končno se vidi da se trdo delo kdaj pa kdaj tudi poplača

Sedaj še en mesec trening naprej po programu in potem končno Berlin!

Tek po Zagorski je bil uspešen. Presegel sem lanski rezultat in v cilj pritekel še poln energije. In kaj je najboljše brez poškodb. Bil je dober test kako se obnesem na hitri progi.

Jutri bo zadnja večja priprava na Berlin. Grem od Kozine do Pirana kar bo zneslo okoli 45km. Moram prebiti razdaljo 40km da sem siguren ali bo vse ok. Tudi če kaj odpove imam do Berlina še dovolj časa za rehabilitacijo. Počutje: dobro

Iz Trans Slovenija - 2 dan

Bliža se leto dni odkar sem prekinil z tekmovanjem. Govorim o pravem tekmovanju-dirki na 5-10km razdaljah. Na teh razdaljah sem vedno dal vse od sebe glede na trenutne pogoje.
Nekje pod površjem se skriva želja da bi nekoč res dobro tekel kako 10ko, tok dobro da bi prehitel kake hitre sovrstnike in celo kdaj dobil kako medaljo. Ah ja kam pa pridemo brez sanj

Torej to soboto je na vrsti Zagorski tek. Eden od hitrih tekov in še po asfaltu gre. Meni osebno je bolj pisana na kožo ravna trasa kot ostale gozdne vaške veselice. Lani sem v Zagorju pregorel zaradi eksplozivnega štarta in neznosnih bolečin v desni tetivi. Tudi večkrat sem hodil po progi. Dobesedno pricapljal sem v cilj s časom 45 minut. Če ne bi bilo poškodbe bi morda celo dosegel svoj cilj iti pod 40 minut. A tako sem se pokončal in sklenil da se moram pred nadaljevanjem spravit v red.
Od lani do sedaj sem vpeljal kup sprememb v tehniki teka, treningih in pripravah. Prepričan sem da bom odtekel od štarta do cilja (brez hoje) in upam na izboljšanje lanskega časa. Konec koncev grem na tekmo tekmovat in dokazat napredek. Wish me luck.

Prosim višje sile za lepo tekaško vreme…

Po treh letih cincanja in odločanja sem končno nabavil zadnji manjkajoči del v najini prelepi tuš kabini. Manjkala je samo še glava tuša in glavni razlog za zamudo je cena.
Nikakor se nisem mogel sprijazniti z plastično glavo. Bauhaus in podobne glave za 40€ pač ne morem gledat v svoji kopalnici. Kvalitetna od Hanse v Sloveniji košta cca 640€. Ja prav sem napisal. Ena kur.. glava za izliv vode tok košta! Pravzaprav pred 3 leti je bila ceneje ampak pustimo detajle kaj si jaz mislim o pogoltnosti slovenskih trgovcev. Balkanska banda…

Pred tedni sem za foro preveril ponudbo po tujih spletnih straneh. Našel sem isto glavo za pol cene v nemčiji a je bil nakup preveč rizkiran. Spletna stran je ponujala plačilo samo preko email obrazca za kreditno kartico in še nobene zaščite niso imeli. Hvala lepa ampak nisem tok nor.
Potem sem našel še angleško varianto za skoraj 180€ ceneje. Dovolj je bilo vsega in sem jo kar naročil. In sedaj je končno doma že montirana kakor se spodobi.

P.s: kabina je zaradi majhne kopalnice zgrejena praktično v hodniku. Prizme, strop in vrata sem montiral/zazidal celo sam

Takole izgleda tuš kabina s hodnika:

Pogled s kopalnice pred montažo:


http://picasaweb.google.com/uros.76/DomaE#5365316182502166722

Končni izgled:

Že cel mesec se borim dvakrat tedensko z intervalnimi treningi. Po eni strani so naporni po drugi so prekratki. Naporni zato ker jih oddelam brez rezerve, pač na polno kolikor gre. Prekratki ker to ni neka razdalja in tudi časnovno je hitro konec veselja.
Intervali so 50 sekundni katere zaenkrat odtečem z povprečnim tempom 3:20 - 3:25. Res je da sem šele na slabi polovici hitrostnie faze takod a me še čaka veliko dela.
In kot zakleto vedno ko imam voljo da bi mogoče bil hitrejši tisti dan mi vreme prekriža načrte. Al je vroče čez cel dan tako da se kot cucek odpravim na kroge šele v večernem času. Al pa pada dež. Oboje niso ravno idealni pogoji za napredek. Zvečer mi še vedno bolj paše kot zjutraj. Preprosti nisem jutranji tip.

Kar se tiče vremena stalno spremljam RSS vir stanja v Ljubljani. Kar koristna zadeva. Vsaj vem kaj me čaka ali pa vidim pri kaki temperaturi sem tekel.

Danes recimo sem že popoldan videl da se bo vročina umirila z kako nevihto. In tečt sem šel tik pred največjim nalivom ob 19ih.

Sprva je še kazalo da bo šla nevihta mimo. A čim sem pritekel do stadiona Žak je začelo pošteno padat. Ni prvič ne zadnjič. V bistvu mi dež do neke mere paše. Prijetno hladi, nisem žejen in še dodatno delo imam med tekom. Aja še to, bil sem edini “kreten” na stadionu. To so si sigurno mislili prebivalci okolice.
Z vsakim krogom je šlo težje saj so kaplje letele od mene, ne samo name Visok zamah rok med intervalom je vsakič trosil kaplje pred mano. Za tisti delček sekunde so obstale v zraku in naslednji delček sem jih že pobral z majico. Proti koncu je začelo scati še s prepojenega šilda na kapi. Tok moteče da bi skoraj kapo zabrisal nekam. Potem je še začela drset nezategnjena ura na roki in vse težje sem se prebijal v zadnjih krogih. Končno domov.
Slečem opremo in šele takrat mi je bilo jasno zakaj gre težje. Ožemal sem vse kose opreme, tudi gate Sigurno je bilo nekaj litrov/kil dežja na meni. Lepo pod tuš in večerja.
Če še enkrat pogledam nazaj jamram za brez veze. Prav luštno je bilo in če bi bilo za ponovit bi šel še enkrat

Ponavadi taka tabla nekaj pomeni:

Kljub vsemu sva s Franom poskusila srečo in se odpravila po neznani poti. Kar kmalu naju je pričakala neurejena cesta. Ni čudno saj je bilo plazov na tem področju več kot običajno. In posledice so ostale še danes.


Tuneli so nekaj posebnega, skozi temno luknjo v skali praktično zahladi kot bi bil v hladilniku!


Kar se tiče ovinkov in vzpona se še Vršič skrije.

Okolica je res čudovita nedotaknjena narava. Sigurno se še vrnem ko bo cesta bolj urejena in morda celo s kolesom. Ko ga enkrat nabavim končno

Iz Mangart

Toliko se je nabralo v maju. Najdaljši mesec v tekaški karieri! Za povrhu še najbolj sproščen in zadovoljiv. Nobenih starih “ran” nisem odprl kaj šele nove. Treniranje obeta precejšen napredek, le kaj me čaka čez poletje.

Še vedno ne hodim na tekme čeprav me pošteno srbi da bi se preskusil na kakšni krajši razdalji ali celo na polovički. Po drugi strani vem da ne bi bilo zdaj pametno pretiravat.
Aja tudi izgubil sem zimske kilograme, le še nekaj jih je ostalo. Pravzaprav ne vem koliko točno tehtam ker so kot nalašč v tehtnici crknile baterije. Vem samo da se pozna na cunjah. Jupi…

Načeloma ne igram iger na srečo, nisem pristaš stav niti loterije ali ostalih žrebanj. Ravno zato sem se za foro predprijavil na NewYork maraton. Pač če me žrebajo bo treba it ampak itak me ne bodo ane.

Yeah right! Tole dobim pred parimi urami na mail:
Congratulations! You have been accepted to run the ING New York City Marathon 2009 on Sunday, November 1.
Hm how coll is that Nisem planiral ampak očitno bo treba razmislit o tem. Za začetek bo treba odpraviti z dilemami in potem naprej.

Aja, zbiram sponzorje za potovanje

Spletno identiteto ima vsak sodoben človek. No skoraj vsak. Na vsakem dogodku smo zabeleženi če to hočemo ali ne.

Moj iskalni pohod pokaže da sem prisoten precej doma, tudi v Srbiji, Avstriji, Hrvaški in še kje. Kar nekaj strani zadetkov dobim.

Google me najde kar hitro in ni pogojev za pobeg.
Tudi Najdi.si ni prikrajšan obilice zadetkov.

Potem je tukaj še priljubljen Facebook in smo popolni. Dolgoročno gledano a si to res vsi želimo?